Grad Hrastovec

 Hrastovec v Slov. goricah 22, 2230 Lenart v Slov. goricah

Opis

Grad Hrastovec, ki  stoji na griču nad dolino reke Pesnice, je eden najmogočnejših gradov na slovenskem Štajerskem.  Ime Hrastovec – Gvtenhage  se  prvič pojavi leta 1265 v zvezi z deželnoknežjim urbarjem, vendar upravičeno domnevamo, da je ime povezano z naseljem ali manjšim dvorom. Vsekakor je dokazano, da je hrastovški dvor obstajal že leta 1294, saj se v darilni listini Adelaide Hrastovške cistercijanskemu samostanu v Runi omenja tudi Henrik der Hager - Hrastovški. Leta 1338 je bil lastnik hrastovškega dvora Friderik iz Landsberga, ki je omenjen v zvezi s hrastovško kapelo sv. Ožbalta. Med letoma 1430 in 1433 so izumrli Hrastovški in posest je prešla v roke rodbine Hollenegg. Leta 1447 se prvič omenja grad v Hrastovcu in njegov lastnik, Andrej pl. Holleneški iz Lenarta, ki mu je tega leta cesar Friderik III. podelil trške pravice, zato je lahko Andrej ustvaril gospoščino z lastnim sodiščem, lovom in ribolovom. Rodbina Hollenegg je prišla v spor z vzpenjajočo se družino Herbersteinov, katerim je bil po razsodbi sodišča Hrastovec dodeljen leta 1481. Že pogled na mogočen grad nam pove, da so bili njegovi lastniki pomembni plemiči, med katerimi zagotovo izstopa državnik, diplomat in intelektualec Žiga Herberstein (1486-1566), ki je večkrat obiskal grad Hrastovec. Herbersteini so posest in grad močno povečali in ostali njeni lastniki do leta 1802, ko sta jo odkupila brata Pauer. Leta 1909 so Herbersteini ponovno odkupili grad in ostali lastniki do  druge svetovne vojne. Leta 1948 je bil v gradu ustanovljen Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate, ki še vedno deluje v okviru grajskega kompleksa.  Ob pogledu na mogočen grad ugotovimo,  da se baročni gosposki trakti v severnem delu grajskega kompleksa stilno razlikujejo od poznorenesančnih objektov, ki so umeščeni  med okroglimi utrdbenimi stolpi v južnem delu. Južni renesančni del iz  časa okoli leta 1600 še deluje srednjeveško, medtem ko je severni, v letih 1655 – 1666 prezidani del, lahkotnejši in je delo italijanskega arhitekta Domenica della Torre. Zadnja pomembna gradbena obnova gradu je bila baročna adaptacija  v tridesetih letih 18. stoletja Notranja oprema gradu  je le delno ohranjena v muzejskih zbirkah, zlasti v Pokrajinskem muzeju Ptuj.  Del grajskega kompleksa je tudi sistem ribnikov.